No.1 Božično Drevesce by Adriana Carevic

Tlo v gozdu se se belilo na nekaterih mestih od snežnih zapuhov, ki so se zadrževali na slabem zimskem soncu. Tu pa tam bi izašel kakšen list zvončka, ali pa trobentice da isporoči prebujenje in spremembe v dramljivem gozdu, kjer je še vedno prevladovala tišina med golimi vejami drevesja.V blizini starega hrasta v objemu njegovih razgrananih korenin spala je majhna semenka bora. Ta le majhna ljuskev čakala je na pomladno toploto da zakorakne v življenje odsanjanih za časa zimskega sanja.

No. 2

Odslej je sonce dlje sijalo in bilo vse toplejše. Razigranost na tlu planjave, obarvano mavričnom paletom pomladanskih cvetic in ispolnjeno zvokimi ptičjeh žvrgoljenja z vse je bolj dajalo opčutek veselja in slavestnosti. Žuborenje bliznjega potočka in vesela graja v gozdu vabilo je majhno stebelce da izmigoli iz zemlje in spozna svoje sosede. Oni so ispomnili ves prostor na okrog, širili se svojim listjem da ulovijo kar vec svetlobe in toplote sonca, dokler se drevesa ne razlistajo in svojom sencom pokrijejo tlo.

No. 3

In tako enega jutra je majhno stebelce pognalo svojim svetlo-zelenim listima in krčilo pot med plastmi lanskega listija. Zelo presenečeno je opazovalo življenje ki se prostiralo v njenem vidokrogu. Njene najlepše sanje niso bile ni blizu lepoti katero je ispolnjeval ta le novi svet. Očarano svetlobom sonca in blagim dotikom vetra, kateri ga je božal vonjem komaj rascvetenih pomladanskih cvetic, majhno je stebelce prevzela velika želja da kar hitreje raste, ko bi bilo njegovo obzorje čim večje in tako čim bolj spozna novi svet.

No. 4

Dnevi so kar hitro odhajali. In doslej gole veje dreves okrog majhnega stebelca Srebrnega Bora zazelenile so se in svojim listjem ustvarjale bujno raskošje hrastovega gozda. Sedaj je vse oživelo; trava, paprat, cvetice vsih mavričnih barv, in gobe vsih mogučih oblik in barv. Iznad njih so obletali pisani metulji, žuželjke, brenčale čebele, puzile gosenice in marširali marljivi mravinci. Skoraj da se ni spalo ni po noči ni po dnevu. Življenje je popolma ispomnilo gozd našega mladega Srebrnega Bora, ki je rastel v zavetju starega hrasta.

No. 5

In tako, mine pomlad in poletje, ter hitro pride jesen. Naš Bor ni bil več majhno in krhko stebelce, temveč prerastel je travo in cvetice ki so rasle v njegovi blizini. Vidokrog mu je bil vse večji, ali še dolgo bo morel rasti, da bi dospel krošnje hrastovih dreves in tekmovati se z njima za sončne višave. Listje belogoričnega drevesja pričelo je spreminjati barvo, od rumeno-rdečih tonov pa vse do tamne-rjave, ki je padanjem na tlo ustvarjalo zelo lepo mehko preprogo, ki se prostrla čez ves gozd in sklanjala nove semenke od predstoječe zime i hladnoče. Vonj vlage jesenskega dežja, ki je vse pagosteje padal in bilo vse hladnejše, uvlačil se v vsaki kot golega gozda in vse je delovalo mrtvo, brez utrinka zivljenja. Samo je naš majhni Bor ponosno stal svojim bujnim zelenjem kakor je stal v letnih časih in v tem mrazu širil dišave svojim zelenim iglicami.

no. 6

Tako, enega dneva pozne jeseni, padne sneg, pokrije tlo in grane dreves, ter vziblje vso naravo v zimski sanj. Srebrni Bor je občudoval in užival v tem novem doživljaju beline in miru ter premišljal kako bo tole snežno obdobje dočaral svojim uspavanim sosedima, kadar se v pomladi prebudijo in preoblečejo v zeleno obleko, ali pa v dišeče rožice. Pozno jesen zamenila je zima, ki je potekala zelo počasi in zdelo se je da ne bo nikoli minila. Bor je začel hrepeneti za prijateljima in s veseljem dočakal prve vesnike pomladi in to; zvoncke, trobentice, marjetice in druge, ki so preplavili planjavo ter široko otprli vrata pomladanskem prebujenju.

No. 7

Sonce je zopet iz dneva v dan bilo vse topleje. Ponovno se vse prebudilo v svojem raskošju in prineslo v planjavo veliko veselje kakor vsakega leta. No nekaj pa vendar ni bilo kakor prej. Stari hrast ki ga je varoval od udarcev vetra in nevihte ter prožal mu zavetišče za časa sušnih in vročih letnih dni še vedno je spal, donkler so krošnje okolnih dreves bile že dolgo v svojem čudovitem zelenilu.

nadaljevala na naslednji postaji

No. 8

Da nima več upanja za svojega prijatelja Bor je spoznal tistega dne kadar so prišli gozdarji i nekim orodjem odsekli ga in nekam odvlekli. Od starega hrasta ostal je samo panj in praznina v srcu Srebrnega Bora. Dnevi so minevali a naš bor je rasel vse višje in višje ter postal lep mlad bor, ki je krasil daleč naokrog. Hrastov panj je obrasla trava in skoraj da se ni mogel opaziti, ali Bor ga ni pozabil in za vedno bo ostal v njegovemu srcu.

No. 9

Letni časi so se spreminjali svojim naravnim ritmom in Srebrni Bor je že veliko vedel o življenskem ciklosu hrastovega gozda. Negdaj bi prehajali drvarji, sekli stara in bolna stebla ter ih vlekli nekam v neznano. To je Boru v isti hip prebujalo žalost in strah, ali tudi precej radovednosti. Žalost in strah bi nehali že prve pomladi, kadar bi na tem praznem mestu izrasle nove mladice in z njimi prijateljeval. No, hrepenene za širšem in večjem obzorju se Boru uresničilo kako je rastel in njegovi razgled postoje vse večji. Ene pomladi je že mogel opazit strehe vasi, ki je bilo skrito v dolini iza planjave. Bor je sedaj lahko opazoval igru sivo-belega dima, ki je sukljal iz dimnjaka in grajo otrok ispolnjena smehom in prepirkom.

No.10

Tega leta v času zime, donkler so snežne snežinke obletale naokrog in lepile se za njegove iglice, veseli otroški klici prihajali so vse bliže in bliže donkler ga na koncu niso okrožili. Vrisk in veseli klici odmevali so vse povsod v gozdu in uznemirjali pospano naravo. Srebrni Bor se veselil otroškim igram in užival v njihovim igrama v snegu. lovili so se naokrog. Dotikali njegove grane in tresli komaj napadli sneg. Od šarenila otroških kap in rokavic Boru se za trenutak zdelo da je prišla pomlad, ali pa nekaj podobnega.

No.11

Donkler je Bor tako razmišljal in maštal, k njemu so se približila dva človeka ki so nosila lopato in sekiro. Zelo se prestrašil, kadar so ga pričeli obhoditi in jemljati mero. Strah in panika preuzimljala so Srebrni Bor in se ispraševal, da li je res prišel njegov konec. Hrastova stebla, ki so rasla naokrog bila so za enkrat visja od njega in vedno si je želel da ih pretekne, da naraste visoko, visoko, kako bi mogel videti daleč okrog sebe in prek planjav.

No. 12

no.13

Zaskrbljen in žalostan je Srebrni Bor prosil pomoč. Okrog njega je narava spala v globokem snu. Tedej pogleda v bezkrajno temno plavo nebo in bleščeče zvezde, katere so v tem trenutku bile edino upanje v njegovi prošnji. Verjel je da prav one imajo moč nad svim usodami, pa tako tudi na njegovo. Odslej naprej im se pričel obračati molitvom. Iz globine srca je prosil da mu dajo vsaj malo časa da ispolni svoje sanje.

No. 14

Previdnost neznancev da ga nebi poškodovali osvobajanjem od žil in korenin odprej odseklega starega hrasta – njegovega varčevalca, dajalo mu je upanje da ga ne mislijo odseč, temveč nekje presaditi. Strah je počasi mineval, ali je še vedno ostala zaskrbljenost; kajti njemu bi moglo biti lepše od njegove planjave, da raste v družbi svojih prijateljev. Kakšno mesto bi to moglo biti, da bi ga še bolj naudihovalo v siritvi svojega obzorja. Nezaupnost in radovednost so ispolnjavali njegove misli, donkler so ga iskopali iz zemlje in stavljali na sanjke.

nadaljevala na naslednji postaji

no.15

Čavrljanjem in skakanjem razigranih otrok ter enakomernim galopom konjev spustili so se sanjkami do vasi. Bor so prenesli v dvoriščte, posadili ga v veliko posodo in ga postavili v dnevno sobo. Vrata kuhinje so bila otprta in vonj pravkar ispečenih kolačev mešal se intenzivnim vonjem Srabrnega Bora in svojom disavom popolnoma docaral višine snežnih planin ki so se prostirale naokrog. Sedaj so otroci prinesli škatlo kjer so bile sjajne koglice, zvezdice in figurice, ter pričeli krasiti veje Srebrnega Bora. Za kratek čas Bor je postal prekrasno božicno drevesce okronjeno zlatnom zvezdom in vsi so ga občudovali ter budil kod njih praznično raspolozenje.

No.16

Blo je to novo presenečenje Srebrnemu Boru, kateremu je ugajala tolika pozornost in zadivljenost njegovi ljepoti, izkazana od vsih domačinov. To le večer so hišo ispolnjevali veseli zvoki melodij. Prepevali so vsi ; otroci svojim tankim lepršavim glasi, moški globokim in hrapavim, donkler so ženske olepševale pesmi svojim nežnim in opčutljivim sopranom. Pesem je ispolnjevala vsaki kot v hiši, in vsa njihova srca. Pesem se slišala tudi iz ulice. Bila je to res večer, polna petja in veselja, ki je trajala vse do pozno u noč, nekje pa do jutranje zarje.

No.17

no.18

Tako so minuli dnevi praznovanja, ter ih zamenili navadni, ispolnjeni vsakodnevnim dogajanjem. Ostali so pa lepi spomini, katere bodo še dolgo ispolnjevali duše vsih tistih ki so se druževali. Srebrni Bor se veselil novim znancima in občutil ljubezan do vsih njih tako da je gotovo minila želja za hrastovim gozdom v katerem je rastel. Res pa je, da je ta le soba malo premajhna za njegov razvitek. Malo je zaskrbljen, ker je njegova želja še večija in močnejša da se vine v višave, da ih vidi in občuti.

No.19

Enega dne, potem ko se pričel topiti sneg, Bor je mogel videti čez okno domačine kako se sprehajajo v dvodišču in razgovarajo o nekakšnim pomembnim stvareh. Za hip pomisli da je to u v vezi s njim, namreč oni so pravkav izbirali priložno mesto kje ga bodo presadili. Dogovorjeno – storjeno. Odločili so da ga bodo presadili v sredini, kjer bo imel dovolj mesta za svoj razvoj

No.20

Te le pomladi, Srebrni Bor je spoznal svoje sosede, sadnice ki so rasle naokrog. Bogatstvo češnjinih belih cvetov, breskvinih nežno-vijoličnih te plavo-roza barva majnice še posebej so isticali zeleno barvo Bora katera je isijavala čarobnim sjajem srebrno-zelene barve, po kateri je dobil tudi svoje ime. V jeseni dišave dozorelega sadja jabolk, krušk, breskev in drugih plodov iznad katerih so brenčale cebele in druge žuželjke tekmovale bi se vonjem Srebrnega Bora, ki je osvežaval vse naokrog. On je rastel srečen v tem novom okrožju, užival v vsakem trenutku in v vsih letnih časih. Njegovom lepotom so se ponosili vsi doma in v vasi, ker takšnega bora ni bilo daleč naokrog. Za božične praznike bi ga ukrasili lampicami, katero bi svetlile kakor zvezde na nočnem nebu.

No.21

Razvojem, njegovi vidiki bi postali vse širši in večji in za kratek čas je mogel videti iznad hišnih streh planjavo hrastovega gozda, kjer je prej rastel. To ga je zelo razveselilo in prebujalo lepe spomine na te le čase, ki ih je preživel tam. Se danas Srebrni Bor raste in širi svoje vidike ter rastel bo še mnogo, mnogo let in občutoval v svojem okroženju. Če te kdaj pot zanese poleg majhne vasice in zapaziš visok srebrn bor, morda je to prav ta le bor iz te le zgodbe. On bo presrečen, če tudi ti v svojem življenju in razvoju hrepenis za znanjem ki ti bo otprlo Široke vidike in omogučilo da prodreš v najneverjetne skrivnosti o katerima sedaj ni sanjati ne moreš.

KONEC

autor : Adriana Carevic