In tako, mine pomlad in poletje, ter hitro pride jesen. Naš Bor ni bil več majhno in krhko stebelce, temveč prerastel je travo in cvetice ki so rasle v njegovi blizini. Vidokrog mu je bil vse večji, ali še dolgo bo morel rasti, da bi dospel krošnje hrastovih dreves in tekmovati se z njima za sončne višave. Listje belogoričnega drevesja pričelo je spreminjati barvo, od rumeno-rdečih tonov pa vse do tamne-rjave, ki je padanjem na tlo ustvarjalo zelo lepo mehko preprogo, ki se prostrla čez ves gozd in sklanjala nove semenke od predstoječe zime i hladnoče. Vonj vlage jesenskega dežja, ki je vse pagosteje padal in bilo vse hladnejše, uvlačil se v vsaki kot golega gozda in vse je delovalo mrtvo, brez utrinka zivljenja. Samo je naš majhni Bor ponosno stal svojim bujnim zelenjem kakor je stal v letnih časih in v tem mrazu širil dišave svojim zelenim iglicami.
Nema komentara:
Objavi komentar