Letni časi so se spreminjali svojim naravnim ritmom in Srebrni Bor je že veliko vedel o življenskem ciklosu hrastovega gozda. Negdaj bi prehajali drvarji, sekli stara in bolna stebla ter ih vlekli nekam v neznano. To je Boru v isti hip prebujalo žalost in strah, ali tudi precej radovednosti. Žalost in strah bi nehali že prve pomladi, kadar bi na tem praznem mestu izrasle nove mladice in z njimi prijateljeval. No, hrepenene za širšem in večjem obzorju se Boru uresničilo kako je rastel in njegovi razgled postoje vse večji. Ene pomladi je že mogel opazit strehe vasi, ki je bilo skrito v dolini iza planjave. Bor je sedaj lahko opazoval igru sivo-belega dima, ki je sukljal iz dimnjaka in grajo otrok ispolnjena smehom in prepirkom.
Nema komentara:
Objavi komentar