Dnevi so kar hitro odhajali. In doslej gole veje dreves okrog majhnega stebelca Srebrnega Bora zazelenile so se in svojim listjem ustvarjale bujno raskošje hrastovega gozda. Sedaj je vse oživelo; trava, paprat, cvetice vsih mavričnih barv, in gobe vsih mogučih oblik in barv. Iznad njih so obletali pisani metulji, žuželjke, brenčale čebele, puzile gosenice in marširali marljivi mravinci. Skoraj da se ni spalo ni po noči ni po dnevu. Življenje je popolma ispomnilo gozd našega mladega Srebrnega Bora, ki je rastel v zavetju starega hrasta.
Nema komentara:
Objavi komentar